MzM motoristi za Motoriste

Velikonočni pozdrav

Dragi motoristični prijatelji,

naš predsednik Tine me je nagovoril, da vam napišem nekaj vrstic v tej zgodovinski preizkušnji za vse človeštvo. Večkrat sem se rad pohvalil, da je moja generacija lahko zelo srečna, ker ni doživela ne vojske ne lakote. Popolnoma drugače kot generacija mojih staršev. Zakaj omenjam moja starša? Zato, ker sta doživela dve vojni, krivičnost fašizma, begunstvo, lakoto in pomanjkanje, smrt dveh majhnih otrok in še in še. Popolnoma logično, da o sebi rečem, da sem srečna generacija. Do danes.

Danes, ko je ves svet na kolenih zaradi mikroskopskega virusa, pa človeka spreletava popolnoma drugačen način razmišljanja. Malo pred odhodom v Avstralijo sem v Studio city poslušal antropologinjo, ki je razlagala o poklicih prihodnosti, o robotih, življenjskih kolonijah na drugih planetih. Nov Jules Verne, sem si mislil. Evo zlomka. Covid-19 »svud oko nas…«, ne vem kdo že to poje, pa ni nikjer robotov, ki bi razkuževali stanovanjske soseske, držali ljudi v karanteni in poganjali proizvodnje brez človeka.

Danes smo doma. Nekateri na zelo majhnem prostoru skupaj po dolgih letih. Ven ne moreš zbežati, ni nujnih službenih poti. Otroci za odraslimi ne ponavljajo več, da nimajo časa. Počasi nas načenja vsem znana blesarija z GPSa: »Preračunavam.« Samo, da tokrat ne gre za pot ali naslov, ampak za izvirni pomen besede. Vlada »pre…« višino pomoči prizadetim, privatniki in menedžerji »pre…« kako bo po karanteni, vsi »pre….« kako bomo plačevali položnice in podobno. Noro! Ali je bilo boljše prej ali je sedaj? Kaj je bolj normalno? Edina prava avtoriteta poleg Boga, tako je za mene, papež Frančišek poudarja, da smo vsi v istem čolnu: črni, beli, levi, desni, komunisti, kapitalisti, kristjani, ateisti, muslimani. Delimo si isto skrb in gojimo enako upanje. To je edino prav. Žal imam pri nas v Sloveniji občutek, da je ta čoln bolj raft, ker smo adrenalinci, ampak vsak s svojo trmo v glavi in svojo smerjo v veslu. Vrtimo se na mestu, najdemo vse skale in skalce dokler nas ne obrne na glavo. Vsak zase iščemo rešitev in s polnimi usti vode bljuvamo ime krivca za nezgodo. A gremo še enkrat? Lahko ponovimo stokrat, če nas prvič ni izučilo se je ustavilo naše napredovanje v modrosti, ko naj bi iz slabega izluščili nekaj dobrega. Prav v tem je ves »štos«.

Če nadaljujem z zadnjim stavkom, potem lahko rečem, da je postni čas prilika, da se spreobrnem, da se iz slabega nekaj naučim, da se obrnem k modrosti, da pustim dobremu v sebi živeti. Kmalu bomo prišli do vrhunca kar kristjani smo in verujemo. Velika noč praznik Jezusovega vstajenja, ki naj bo slovesen kar se le da, saj nam pošilja izredno pomenljivo sporočilo nebes, da Bog ni Bog smrti, temveč Bog življenja. Ne životarjenja, ampak pravega, polnega, odgovornega življenja. Življenja, ki se v odnosu do bližnjih vrednoti. Letošnja Velika noč sega v samo bistvo sporočila. Pripravite vse kot običajno. Preko TV in radijskih postaj ter fb portalov boste, razmeram primerno, spremljali vsebino in osmislili to kar verujemo oz. cenimo kot narodno tradicijo.

Dragi moji prijatelji motoristi. Vse po vrsti odpovedujejo in odpovedujemo: Mirno peč, Novo Štifto, potovanje v Alzacijo… Trenutno pokažemo solidarnost z najbolj obremenjenim zdravstvenim osebjem in se jim priklonimo, če motorje samo »pucamo« in hrepenimo po času, ki bo prišel. In prišel bo zagotovo. Takrat bo moja prva pot v Assisi k sv. Frančišku. Če se bo hotel kdo pridružiti, bo dobrodošel. Kdaj bo to? Ne bodite neučakani! Najprej si dajte duška in se veselite, zato vam vsem voščim: BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE. »Hristos voskrese! U istinu voskrese!«

p. Niko

• < Nazaj
• Naprej >