• Vatikan_2016 (1).jpg
  • Vatikan_2016 (2).jpg
  • Vatikan_2016 (3).jpg
  • Vatikan_2016 (4).jpg
  • Vatikan_2016 (5).jpg
  • Vatikan_2016 (6).jpg
  • Vatikan_2016 (7).jpg
  • Vatikan_2016 (8).jpg
  • Vatikan_2016 (9).jpg
  • Vatikan_2016 (10).jpg
  • Vatikan_2016 (11).jpg
  • Vatikan_2016 (12).jpg
  • Vatikan_2016 (13).jpg
  • Vatikan_2016 (14).jpg
  • Vatikan_2016 (15).jpg
  • Vatikan_2016 (16).jpg
  • Vatikan_2016 (17).jpg
  • Vatikan_2016 (18).jpg
  • Vatikan_2016 (19).jpg
  • Vatikan_2016 (20).jpg
Obvestilo
  • Folder doesn't exist or doesn't contain any images

ASSISI 2014 ABRUZZO 2014

1.   Del

Zopet ta Assisi, je najbrž marsikomu ušlo, ko smo objavili letošnji program skupnega potovanja. Abruzzo? Kaj je pa spet to, gotovo kakšna cerkev ali svetnik, ki ga je pater našel. Počasi se nas je nakapljalo 30. Lepa skupina za takšno pot, sicer z različnimi prihodi. Od vsega začetka se nas je 15 prijavilo za celo dolžino potovanja in to je bila skupina trdna v svoji odločitvi. Počasi smo objavljali etape naše poti in razblinili neučakanost o Abruzzo. To je pokrajina ob najvišjem delu Apeninov z gorovjem Gran Sassa (preko 3000m), ki sem jo poimenoval kar južni Dolomiti. Moja slutnja se je izkazala resnična. Prava motoristična poslastica v prečudovitem gorskem okolju.
V soboto, 14. junija se nas je pred 8. uro zbralo na črpalki v Gonarsu 22 udeležencev na 12 motorjih. Z nami je bil tudi Mario s kombijem, vidno razočaran, ker sem ga na predvečer odhoda prosil, če gre na pot s kombijem, saj je moralo dogovorjeno spremstvo ostati zaradi bolezni doma. Šele spoznavanje in dobra volja udeležencev je počasi brisala razočaranje in seveda stara patrova: »Vsaka stvar ima svoj namen!« Vožnja po avtocesti do Benetk je bila mirna. Z vremensko satelitsko sliko v glavi smo prišli do postaje 'Pesti ga, da rejže'. Kaj vse se je pojavilo na mizi: takšni in drugačni salamini, sir, oljke, posušeni pomidori… Okrepljeni se pogumno zaženemo proti Raveni in naprej do Riminija. Branko nas spravi na cesto 258 (raj za vijuganje). Žal tudi italijanske ceste marsikje dobivajo podobnost našim oz. japonskim: sama jama. Pa vendar je bilo nekaj res lepih tekočih delov. Počitek v piceriji s hladno osvežitvijo spravi našo občudovalko iz kuhinje na ulico, ker želi narediti posnetek za spomin ali delitev s prijateljicami na facebooku. Razigrani se zaženemo na apeninske ride proti Sansepolcru kjer se vključimo v promet hitre ceste Tiberjane proti Assisiju. Po napovedih bi bili že najmanj trikrat namočeni, vendar je tokrat nebo prizaneslo. V Villi Verde so nas pričakali, kot vedno, zelo gostoljubno. Namestimo se v sobe, nato pa sledi večerja v stilu: »O, ljubi Bog, ne morem več!« Romarski duh nas spravi nazaj na motorje do Marije angelske v Porziunculi. Ob 21.15 se začne s petjem in molitvijo čudovita procesija tisočglave množice z lučkami v rokah. Kot svetlobna kača sledimo nosačem z Marijinim kipom. Z očmi iščem Žižolo in Dušana, brez uspeha. Slutnja, da sta zgrešila odcep na avtocesti za Perugio, se izkaže za resnično. Velika želja se tako prestavlja za nedoločen čas. Udeleženci za spomin vzamejo svečko s senčnikom. Čudovito doživetje pa se vsakemu zapiše v srčni spomin. Sledi zaslužen počitek, bi rekel avtomat. Veselje in pesem nas spravlja ob spanec. Tudi zmotljivi sateliti so bili razlog prešernega vzdušja. Ni kaj, jutri je nov dan.
Nedelja, 15. junija, praznik Svete Trojice. V bližnji cerkvici imajo žegnanje. Trikrat, s presledki, močno vžge: BUM…BUM…BUM. »Že grmi, deževalo bo, gremo k maši v Rivotorto.« Francesco nas potolaži, da so to možnarji in je 3xBUM v čast sv. Trojice. Odločitev je padla. Mojo kuto spodrecam, da ne pride na 'auspuh' in gas skozi Rivotorto. Čudna prikazen kofetkarjem obrača vratna vretenca, da se zaskočijo. Sprejme nas prijazni p. Marco, ki v pridigi govori tudi Slovencem razumljivo – bil je prijazen. Po maši sedimo v skromnem hlevu (v sklopu cerkve) iz časov sv. Frančiška in bratov, ki jim je služil za zavetje, ko naenkrat močno poči in se vsi v en glas odzovemo: strela je vžgala. Nekdo pride od zunaj, ki je stal pri vratih in ovrže našo enoglasno ugotovitev ter pove, da se je 'šinjora' zaletela v cerkvena vrata. Zunaj močno dežuje. Ni kaj, spodrecati kuto, na motor, pa gas do hotela na zajtrk. Kofetkarjem ob mimovozu čudne prikazni zaskočijo vretenca še v drugo smer, usta so pa odprta še od prvega srečanja. Po zajtrku dež ni moteč, zato se podamo k sv. Damjanu, kjer je Jezus s križa spregovoril sv. Frančišku, naj popravi cerkev. Večina v dežnih oblekah naredi sprehod skozi prostore ubogih sester sv. Klare. Vlaga, vročina in strme ter ozke stopnice pričarajo zanimive grimase na obraze naših motoristov. Gremo naprej. Nad nami Assisi, tokrat zavijemo v dolino levo od mesta, ker je kljub dežju zanimiva cesta. En odcep prezgodaj vse spremeni. Najprej tako kot je bilo rečeno, lepi ovinki. Cesta postaja vedno ožja, ko je dovolj ozka se odpre blatni makadam na veliko veselje naše Nadje. Nikjer žive duše. Ko se še makadam zoži, Vili najde gospo, ki razloži, da smo na 'pravi poti' in je pred nami le še km makadama. In res je bilo tako. Nadaljujemo v Gubio. Dežju je zmanjkalo moči, zato si v suhem ogledamo zanimivo srednjeveško mesto. V parku se prav prileže topla pizza. Po prijetnem postanku še fotografija pred kipom sv. Frančiška z gubijskim volkom, na motorje proti Pietrilungi do Citta di Castello. Naleteli smo na pravo motoristično cesto, kjer so drzni domači VR 46 drgnili ovinke. Ker je bilo mokro in pred nami še nekaj dni poti smo z mero zadržanosti sledili italijanskim Rosijem. Vrnili smo se v naše začasno bivališče. Po odlični večerji se je pa začelo. Pavel je raztegnil harmoniko in kmalu so se nam pridružili romarji iz Neaplja. To pa je temperament. Pravo veselje, petje, ples, smeh in prijateljstvo. Hotel je pokal po šivih, tudi lastnika gostitelja Francesca je potegnilo vzdušje. Ne boste verjeli, ampak temperamentni Napolitanci so omagali pred razigranimi slovenskimi motoristkami in motoristi. Kakšna klapa, kako prijetno druženje. Polni vtisov, odlično razpoloženi, smo počasi odhajali k počitku, kajti pred nami je bil nov dan, ki smo ga spremenili na željo udeležencev. V upanju na boljše vreme ali pomote vremenskih satelitov smo popadali po svojih ležiščih. (nadaljevanje prihodnjič).

   
 
 

 

2. NADALJEVANJE

Ponedeljek, 16. Junij, nov dan, malo dlje smo spali, ker je bilo dogovorjeno, da bomo imeli mašo v cerkvici Marije Angelske v Porziunculi, ki je bila srce Frančiškovih bratov, ob 9.30. To še vedno šteje kot poseben privilegij. Naša 'družina' se je sinoči ob 23. uri povečala še za dva člana Mojco in Tineta, danes zjutraj pa se nam je pridružil še p. Marjan iz Viča. Ker je bilo deževno nas je Mario zvozil s kombijem. Z njegovo Vilmo (po telefonu) sta že ugotovila, da je imel pater še kako prav, ko je prosil za kombi. Po prvih deževnih izkušnjah, z njegovi sedmimi križi, je bil kombi veliko bolj pametna varianta. P. Marjan nas je prisrčno nagovoril pri maši. Tudi Napolitanci so se pojavili tam in od strani spremljali našo mašo in se čudili 'bradaču' pred oltarjem. Po maši je bil čas za nakup spominkov, nato s kombijem v Rivotorto, na motorje in proti jugu v Terni. Ker sem zgrešil odcep nove ceste, ki za več kot pol ure skrajša pot proti Greciu, smo kolovratili po stari varianti skozi Terni in na koncu pristali na novi cesti. Po domače bi se reklo: »okoli riti v varžet.« Tik pred odcepom v hrib za Grecio, se je pa zakuhalo. Debele kaplje in grozeči oblaki so prvega v koloni, Vilija, zapeljale pod nadstrešek samopostrežne, majhne črpalke. Hvala Bogu. Debelo uro je trajalo neurje. Si predstavljate 25 motoristov v vsej bojni opravi z dežnimi oblekami, s čeladami in zaprtimi vizirji pod malo streho. Veter je dež premetaval tako, da ni bilo suhega kotička. Po uri, ko je bilo ta hudo mem, sem skočil na 'bemflna', še vedno v dežju, in kolono popeljal na hrib kjer je v skalni pečini samostan prvih živih jaslic. V baru pri Albancu s Kosova sta vedrila Mario in p. Marjan ter povedala, da smo zamudili točo, no še to se je manjkalo. Po ovinkih na cesti je bilo polno listja in suhih vej. Pestro. Skupinico sem popeljal na gornje parkirišče, ta žejni pa so zavili spodaj h Kosovarju in kombiju. Ogledali smo si votlino jaslic in starodavni samostan ter svetovno razstavo jaslic, tudi Slovenske (idrijske čipke). V cerkvi smo zapeli Sveto noč in zmolili za družine naših članov. Pridružili smo se kombiju in bogati marendi, ki jo je častil p. Marjan. Mario je bil vedno bolj navdušen nad svojim kombijem in že davno pozabil, da je hotel na pot z motorjem. Po tem neurju je bil poln hval svojemu patru, ki ga je s prošnjo težkega srca napotil s kombijem. Kosovar se je zopet izkazal, saj se je razveseli Slovencev motoristov. Ponavljal je življenjsko zgodbo izpred sedemnajstih let, ko ga je stiska pripeljala v ta daljni kraj. Tudi mi se ga vedno na romanju razveselimo, ker je v Italiji naročati 'po naše' prav blagodejno. Z lepimi vtisi se spravimo na motorje in po 'pravi' cesti domov proti Assisiju. Ob zgodnjem povratku najdemo čas, da se zapeljemo v mesto in obiščemo trinadstropno cerkev sv. Frančiška. Zopet dež, ki pa nas ne moti, saj imamo čelade namesto dežnikov. V zgornji cerkvi občudujemo Giottove freske Frančiškovega življenja, v srednji Cimabujevo sliko svetnika in obnovljene freske poslednje sodbe in evangeljskih svetov ter kreposti. Na poti iz zgornje cerkve pa prvovrstno presenečenje, Abraham Robi s svojo Eriko. Objemanje, čestitke in začudenje, saj smo mu opolnoči še peli po telefonu na njegovi fešti. Ne more biti Abraham brez prijateljev MzMjevcev. Vsi se že veselimo večera, ki ga bomo z njim preživeli prav na rojstni dan in to v Assisiju. Spustimo se v kripto Frančiškovega groba, ki je res nekaj posebnega. Vsak si najde svoj kotiček za trenutke zbranosti. Pravi milostni trenutki, ko te ne motijo neprestano prihajajoči obiskovalci z vseh koncev sveta. Premočen sedim pred svetnikovim grobom in vidim, da prišleki nosijo znamenja zunanjih padavin. Miren sem. Po glavi mi hodi, iz življenja sv. Frančiška, njegova beseda o popolnem veselju. Takole pravi: »Če v deževni in hladni noči, premočena in premražena brata trkata na vrata samostana in zbudita predstojnika, pa ta na prošnjo za sprejem odgovori, da sta gotovo razbojnika in naj odideta, ta dva vseeno slavita Vsemogočnega, ki jima je dal možnost trpljenja, bratje to je popolno veselje.« Neverjetno, to popolnoma drži. Nič ne more ustaviti veselja naše skupine – družine. Po vrnitvi v Villo Verde povečerjamo in praznujemo Robijevega Abrahama. Pozabimo na dež, veter, mraz. To našo 'norost' zazna tudi posebnež Vincenzo iz Rivotorta, ki se nam pridruži in časti. Po takem dnevu občuduje našo razigranost in veselje. Drug za drugim, z mislijo jutrišnjega dne, odhajajo k počitku. Pavel s harmoniko, Miha, Mario in jaz, pa se ob dveh podamo pred Robijeva vrata, da mu še zadnjič zapojemo in zaigramo. Miha in Mario se poslovita, s Pavlom pa sediva pred Villo V. in se v smehu ne moreva ustaviti. Nikogar ne motiva, saj zaključujeva dan 'popolnega veselja'. Hvala Vsemogočnemu za dobre prijatelje, s to zahvalo smuknem v posteljo in trden (malo glasen) spanec me popelje proti jutru.

       

 3. NADALJEVANJE

Sreda, 18. junij nas zbere pri zajtrku. Debatiramo o spanju kajti nekaterim so ga oklestili otroci košarkaškega tabora, ki so z nami v hotelu. Sam sem navajen na nočne podvige otrok, zato me ni motilo. Preden je glava udarila ob 'povšter' je bilo konec sveta. Nič sanj, niti obrata v postelji. Samo trden spanec. Lovim pomanjkanje še iz Assisija. Ne nazadnje je tudi 200% koncentracija v deževni vožnji po 2,3,4 Tornamentih (ovinek, ko zagledaš 'auspuh' svojega motorja) pustila posledice. Kalorifer v sobi je malo izboljšal stanje opreme. Od kje je voda pod posteljo? Obešene hlače so spravile potoček odtekajoče se vode do postelje. Zunaj pa dež, pa vendar se je oblačnost malo raztrgala, da smo nad nami zaslutili visoko goro, najbrž kar tam okoli 2000m. Slišim našega Maria, ki se pogovarja sredi ceste, po telefonu, z ženo Vilmo in ji razlaga kako fejst patra ima, da ga je pripravil na pot s kombijem. Možakar je vedno bolj vesel. Odlično skriva svojih sedem križev, z živahnostjo in poskočnostjo velikokrat celo prekaša krepko mlajše udeležence petnajsterice. Pogovori tečejo o dnevu, ki je pred nami. Večina se odloči, da so obleke še vedno mokre in bo treba posušiti za nadaljevanje poti naslednji dan. Robi in Erika na vasi odkrijeta cerkev in dobita telefonsko številko Don Roberta, ki ga ne moremo doklicati, čeprav ima avto pred župniščem. Šinjora pokomentira, da verjetno še spi. Ura je že proti enajsti. Pameten mož, si mislim. Vreme je ravno za tak podvig, pa tudi ljudi ne srečaš nikjer. Potres izpred petih let je tudi Rocco di Cambio močno prizadel. Povsod so sledi. Na hišah, ki so obnovljene, so močne jeklene vezi, med hišami so prazni prostori kjer je slutiti porušene objekte, cerkev sv. Petra je zaprta. Ljudje so morali veliko pretrpeti, nekateri so še danes razseljeni. Končno Don Roberto vrne klic v hotel in dogovoriva se, da imamo lahko mašo ob 16. uri. Prekladamo se po hotelu, na svoj račun pridejo babice, saj jim mali Mattia v naročjih kratkočasi 'mrtvi tek'. Ponovno okusimo domačnost in prijaznost mladih lastnikov hotela. Dva brata domačina imata za ženi zelo simpatični in prijazni Romunki. Ko Mattia zajoka, je podajanje iz naročja v naročje v hitrejših intervalih in ne boste verjeli, da se umiri šele pri Branku naslonjen na njegov motoristični brezrokavnik. Vse kaže, da ga pritegnejo barvni našitki jakne. Zvedrilo se je, zato gremo drug za drugim na črpalko dopolnit gorivo, ker se za naslednji dan obeta štrajk. To zatišje, brez dežja, spravi četico petih motoristov k odločitvi, da pogledajo ride naokoli. Zdravko dirkačico Nadjo spravlja na svoj motor. Tik pred odhodom, Nadja vpraša patra, če bi šla sama s svojo Deavilko. Ker je mojstrica vožnje, ji svetujem naj gre sama, da ji ne bo žal. Zdravko pokaže nejevoljo, ker se premišlja zadnji trenutek. Ko Hondo spelje iz garaže, opazovalci v en glas ugotovimo, da ima zadnjo gumo prazno. Trije so se odpeljali, med njimi tudi mojster Robi. Ostanemo neizkušeni, sicer z vso potrebno opremo za popravilo. Kar malo nervoze povzroči ta nevšečnost, pa se kmalu pomiri, ker je v sosednji vasi vulkanizer. Roberto pojasni, da po njihovem zakonu, najbrž ne bo smel 'flikati' gume. Zaradi močnega dežja se trojica kmalu vrne z rid. Joža in Robi, oba izkušena, zakrpata gumo in na črpalki, samo 50m stran, napolnita z zrakom. Rešeno. Dobro, da je pater nagovoril Nadjo k samostojni vožnji, drugače bi odkrili žebelj naslednji dan pred odhodom.
Bliža se četrta ura, zato se podamo v cerkev k maši. Pričaka nas zelo prijazen duhovnik srednjih let Don Roberto, doma iz Nikaragve, ki je pred 28 leti prišel v Italijo. To je bil čas grde vojne v njegovi deželi. Koliko dobrih ljudi smo že srečali na naši poti. Za slovo ga povabim v Strunjan, ker ne ve kje je Slovenija, čeprav je o zemljepisu imel več pojma kot marsikateri Italijan. Po odhodu iz cerkve začnemo srečevati domačine, celo nekaj otrok, kar kaže, da je vas vseeno živa. Po peti uri se odpre celo edina trgovina kjer si privoščimo pivo po 0,80 €. Razkoš, kajti po lokalih ga ne dobiš pod 2,50 €. Za večerjo se z Alessandrom dogovorimo malo prej. Zopet nas preseneti z jedilnikom domačih specialitet, tako da Abruzzo okusimo skozi kulinariko, če nam že sonce noče razkriti podobe čudovite pokrajine pod Gran Sassom. Ker je svetovno prvenstvo v nogometu nas tudi televizija spreminja v navijače. Največji fan je naš Mario. On vztraja, a žal, z glavco proti mizi pred seboj, spregleda tudi kakšen gol. Počasi, z mislijo naslednjega dne, leže spanec na naša trupelca, otroci pa kot otroci postanejo ravno takrat najbolj živahni, vendar mene ne moti, ker sem že davno na poti v Pančevo.

 

   
 

 

 4. NADALJEVANJE


Četrtek, 19. junij v Italiji delovni dan (praznujejo v nedeljo), Avstrijci, Nemci, Madžari in Hrvatje pa imajo prosto, ker slavijo cerkveni praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi. To je tudi naše slovo pokrajini Abruzzo. Zajtrk kot Bog zaukaže. Za popotno kosilo vsakemu pripravijo lično vrečko z bogato vsebino (dva sendviča, banana, voda, med…). Kar težko se poslovimo od teh prijaznih ljudi. Če boste kdaj, v boljšem vremenu kot mi, kolovratili po Abruzzih obvezno poiščite Hotel Crystal v Rocca di Cambio. Spoznali ga boste po nalepki MzM na vhodnih vratih. Prijazni bodo z vami in ne bojo vas olupili. Nasprotno, ponudili vam bodo tisto več, kar se z denarjem ne da plačati, kot Villa Verde v Rivotortu.
Poslovimo se. Nebo se nas je usmililo in pokazalo pravo lepoto apeninsko gorate pokrajine. Razen najvišjih vrhov, zažari pred nami v novi luči. Čaka nas okoli 7 ur vožnje za skoraj 300 km. Po vijugasti cestni kači se spuščamo iz Rocca di Cambio. Kakšne ride. V suhem precej drugačne kot pred dvema dnevoma. L'Aquilo obidemo in se izognemo gostoti jutranjega prometa. Branko nas s svojim Garminom zapelje na stranske ceste Apeninov. Raj za motoriste. Vmes nekaj kapljic prestraši petnajsterico. Odziv z dežnimi je hiter, vendar se izkaže brez potrebe. Bolj gremo proti severu, bolj stabilno vreme se obeta. Ustavi nas zelo slikovito mestece (kot Motovun) Monteleone di Spoleto. Parkiramo konje in naredimo sprehod v hrib mesteca, da grizemo kolena. Na prvi pogled izumrlo mestece. Moj radar odkrije cerkev sv. Frančiška s samostanom iz časa sv. Frančiška (XIII. st.), cerkvico sv. Nikolaja, ampak vse trdno zaklenjeno. Z vrha, kjer je bila nekoč trdnjava, se spuščamo nazaj. Na poti zagledamo odprta vrata bivše občinske stavbe in 'pofirbcamo'. Mini muzejček, ki razkazuje obnovljeni etruščanski bojni voz. Samo to. Kje pa, zelo prijazna gospa v pogovoru spregovori o zanimivi zgodovini kraja, pokliče mežnarja Franca, ki nas prijazno odpelje v skrivnosti, sicer zaprte, cerkve sv. Frančiška. Kakšna lepota in bogastvo. Samo strmimo. Predstavi nam tudi pestro in samoniklo zgodovino kraja. Vredno ogleda. Poslovimo se, na stopnicah gasilska slika, nato po edini pravi ulici na pijačo, ker je začelo segrevati že v senco. Medtem Joža priskoči na pomoč starejši šjori, ki s polnimi vrečkami počasi premaguje stopnice navkreber. Toliko, da jih ni fasal, ker je šinjora mislila, da je lopov. Z gorenjsko italijanščino in srčnostjo le dopove, da ji želi pomagati. Zaključek je bil pravi, saj je bila šinjora vesela pomoči. Na ulici pred barom pa smeh, ko so trije močni z moje riti vlekli preozek stol. Z okna občinske palače nas pozdravi župan Peppone. Je samo asociacija, ker je bil zadnji župnik Slovak z imenom Don Camillo. Kdor si še ni ogledal filma Don Camillo in Peppone, mu ga toplo priporočam. Duhovnika igra eden najboljših francoskih komikov Fernandel. Skoraj dve uri smeha. Kot intermeco naj povem, da so film snemali tudi v Rocca di Cambio.
Saj bi se še mudili v tem prijaznem podeželskem mestecu, vendar je pred nami še kar en kos poti. Branko nas vodi naprej do kraja Matelica, proti Fabrianu. Tu se pa Garminu zmeša, tako da do potankosti spoznamo ulice in uličice Fabriana. Sonce naredi svoje, saj se nihče ne sekira za kakšen krog več. Na črpalki, prijazen Makedonec, razloži v katero smer obrnemo. Ubogamo ga in kmalu zagledamo prvi smerokaz današnjega cilja in sicer starodavno srednjeveško mesto Urbino. Čudovita pokrajina na robu Apeninov, z bogatimi žitnimi polji, nas ves čas spremlja. Pregreti in mokri, tokrat od 'švica', pridemo do hotela Tarantano, ki nas bo prenočil še zadnji dan pred povratkom. Dogovorimo se za večerjo in se odpeljemo proti mestnemu pokopališču, kjer je v neposredni bližini starodavni frančiškanski samostan (XIII. st.) s cerkvijo, da bi imeli praznično mašo. Ker nismo bili najavljeni je tamkajšnji pater v zadregi. Čez nekaj minut mora oditi v mesto Urbino kjer bo imel mašo. Svetuje nam, da gremo na večerjo in se vrnemo po njej. Vrnemo se v hotel, odidemo v sobe, se osvežimo, tudi s pogledom na bazen pod njim. Kar skočil bi v vodo, vendar nas priganja večerja. Ne moremo iz svoje kože in z gospodarjem barantamo za ceno. Malo vendarle uspe, kajti težje se je pogajati samo za eno noč. Sledi nočna vožnja do frančiškanov in ob 21.30 praznična maša. Kljub pozni uri čutimo prijaznost bratov, ki nas gostoljubno sprejmejo. Zaključek nas vodi še na ogled nočnega utripa univerzitetnega mesta. Sprehod kar dobro dene. Ustavimo se v lokalu na trgu, z velikim platnom, da lahko ob vrčku piva spremljamo zaključek tekme, ki Angleže spravi domov. Njihovi rojaki poklapano zapuščajo prizorišče, ob zmagi bi gotovo pivo teklo v potokih. Za njimi zapuščamo tudi mi trg in se odpravimo proti motorjem. Poklapano kot Angleži, samo razlog je bolj neumen, namreč visok račun, ki ga poravna abrahamovec. Eno pivo 5 €. Dobro, da ni igrala Italija, ker bi bilo gotovo po 10 €, sam pri sebi meljem. Hitro smo bili v hotelu in se odpravili počivat. Zjutraj nas je pot vodila domov. Po napovedih in bližini morja smo pričakovali vroče potovanje. Počasi smo si že želeli doma, posebej Marko, ki ga poleg žene čaka sedem otrok.

       

ZAKLJUČEK

Petek, 20. junij je dan vračanja domov. Zgodnje vstajanje, zgodnji zajtrk, slovo od Maria, ki se s kombijem odpravi domov pred nami. Iskrena hvaležnost za dneve, ko nas je reševal v neprilikah in nam sledil po vseh zapletenih poteh našega potovanja. Pa vedno dobre volje. Zelo smo mu hvaležni za njegovo razdajanje in veseli značaj. Mario odpelje, mi pa počasi okomotamo naše konjičke za pot domov in dvema zanimivima postankoma na poti. Iz Urbina. Apenini se v pšeničnih gričih počasi spuščajo proti morju. Cesta nas vodi malo gor, pa strmo dol in seveda najbolj navdušujoče levo in desno. Pred 9. uro se ustavimo na prvem postanku našega dne, če napišem samo številko 46 bo vsak motorist uganil, da je to kraj legendarnega Valentina Rossija Tavullia. Parkiramo pred cerkvijo kjer je parkiran najbrž tudi župnijski kombi, ki ima na pokrovu motorja številko 46. Ni težko najti Rossijeve pizzerije, glavnega urada Fan cluba in seveda uradne trgovinice spominkov. Fotoaparati šklocajo, navdušenje raste. Naša dirkačica Nadja je gotovo najbolj srečni obiskovalec Tavullie ta trenutek. V ekstazo pade, ko z Zdravkom dobita kapučina z izpisanima številkama 46 na vrhu penjenega mleka. Čudovito je opazovati zelo prijazne ljudi, ki živijo s svojim junakom na vsakem koraku. Zvemo, da je do torka doma, vendar dodajo, da prosi občudovalce, naj ne hodijo do hiše. Tudi nam je padlo na misel, da bi se šli tja slikati. Po pivu na vrtu pizzerije, s čudovitim pogledom na morje, žitna polja in bližnji San Marino, se končno odpre trgovina. Ustavljajo nas visoke cene, pa vendar skoraj vsak najde kakšno malenkost, ki bi jo rad podelil domačim ali prijateljem. Treba je iti naprej, kajti čaka nas še pokojni sosed Rossija Simonceli. Na poti iz Tavullie iščemo prometni znak omejitev hitrosti 46 km, vendar nismo uspešni, ker so nam domačini že prej povedali, da znak izgine še isti ali naslednji dan, ko ga namestijo. Kako ne, saj je edinstvena omejitev na svetu. Temperatura s spuščanjem proti morju narašča. Prebijamo se skozi obmorsko mesto Misano Adriatico do dirkališča Simonceli. V upanju, da bomo videli kaj več, se ustavimo pred glavnim vhodom, kjer vlada velika gneča. Na stezi poteka svetovno prvenstvo v super motu. Vstopnina je 20 €. Zdravko in Nadja razmišljata, da se ustavita za en dan in doživita vzdušje dirkališča. Gasilska fotka pred vhodom s Simoncelijevo podobo v ozadju, to je to. Nazaj na konjičke in v vedno hujši vročini ter vlagi prodiramo v gostem prometu proti Riminiju. Nadaljujemo ob Raveni in se ob različnih Lidih prebijamo proti Benetkam. Zagozdimo se za velik traktor, ki ima na prikolici še malo večjega, sledijo avti in kamioni zelo tesno nabiti, da niti z motorjem ne bi našel prostor med njimi. Ker nas je devet, bi bilo prehitevanje preveč nevarno. Nasprotni promet je gost in ne da dihati. Tako celih 30 km drgnemo 60 oz. 50 km/h. Kmalu po odcepu za Ferarro se promet sprosti in potegnemo. Bencina zmanjkuje in drgnjenje nas je utrudilo, zato zavijemo na črpalko. Postavim motor in snamem rokavice. »Svet stalaže«, mi uide, ko spustim roke. Iz rokavov, kot potok, teče švic. Za sabo slišim glasen krohot našega Mihata. Res je smešno, pomislim in roki imam še naprej stegnjeni, voda pa teče. Od kje? Po moje iz vsakega rokava vsaj pol, če ne cel liter. Pod jakno sem popolnoma moker. Počitek pride prav, da se preoblečem. Suha majica in samo moj usnjeni brezrokavnik bo čisto dovolj za naprej. Popolnoma premočeno wasserproof jakno pripnemo na zadnji sedež, rokavice nazaj gor in gas proti Benetkam in naprej do Gonarsa. Postanek za slovo. Sedem dni skupnih potovanj naredi nove in zbliža stare prijatelje. Proti vzhodu je čutiti že domače nebo. Pred razhodom, Robi pogleda proti moji zadnji gumi in opazi nekaj nenavadnega. Z roko podrgne po gumi in ne moreš verjeti, zopet žebelj. Tretje vračanje z MzMjem iz Assisija in tretjič nekaj v zadnji gumi. Robi izpuli žebelj, ki je kot fajfa ukrivljen, zasajen v plašču, vendar ga ni prebodel. Guma ne bo spustila. Vožnja proti domu je bila zaradi tega vseeno malo bolj mirna. S Slavcem in Nušo gremo še na večerjico. Utrujeni smo, pa vendar prijetno kramljamo. Pregledam še pozabljeni mobitel in opazim sporočilo mojega šefa, ki me vabi, da ga po vrnitvi pokličem. Ker so to zanimivi časi to storim takoj in zvem, da 1. avgusta nastopi moje mesto škofijski duhovnik. Mešani občutki po daljši zgodbi preigravanj. Pred domačimi vrati ostanem brez ključev. Reši me zvesta duša Štefka, ki kljub 22. uri dvigne telefon in omogoči odklepanje z rezervnim ključem. Slavc in Nuša vzameta prtljago, ki jo je s kombijem pripeljal Mario in se podata proti domačemu Kranju. Z zagotovilom, da mi sporočita prihod domov, se poslovimo. Nekaj minut pred sporočilom, o mokrem prihodu domov, me je zmanjkalo. Ob 5h zjutraj sem prebral njuno sporočilo in se razveselil, da je šlo tudi tokrat vse po sreči in da smo vsi varno, čili in zdravi prišli domov.
Nekaj vtisov sedemdnevnega druženja in potovanja sem skušal strniti v tem zapisu. Upam, da mi je uspelo ujeti vsaj en delček nepozabnih utrinkov Assisija 2014 Abruzzo potovanja v organizaciji MzMja. Hvala vsem udeležencem za potrpežljivost in dobro klapo.

       
izmera.jpg

Sprejmite piskotke za lazje spremljanje nase spletne strani Sprejmeš lahko piškotke začasno, ali trajno. Evropska direktiva.

Sprejmem piškotke za to spletno stran.

EU Cookie Directive Module Information