• Vatikan_2016 (1).jpg
  • Vatikan_2016 (2).jpg
  • Vatikan_2016 (3).jpg
  • Vatikan_2016 (4).jpg
  • Vatikan_2016 (5).jpg
  • Vatikan_2016 (6).jpg
  • Vatikan_2016 (7).jpg
  • Vatikan_2016 (8).jpg
  • Vatikan_2016 (9).jpg
  • Vatikan_2016 (10).jpg
  • Vatikan_2016 (11).jpg
  • Vatikan_2016 (12).jpg
  • Vatikan_2016 (13).jpg
  • Vatikan_2016 (14).jpg
  • Vatikan_2016 (15).jpg
  • Vatikan_2016 (16).jpg
  • Vatikan_2016 (17).jpg
  • Vatikan_2016 (18).jpg
  • Vatikan_2016 (19).jpg
  • Vatikan_2016 (20).jpg

BOSNA IN MEĐUGORJE Z MzM-jem 2015

Medjugorje 2015Vsaka pot ima svoj značaj in namen. Tako se je oblikovala tudi letošnja tura z MzMjem. Želja naših prijateljev je bila že večkrat izražena, vendar so jo odrivali drugi načrti. Ko sem, po preigravanju, izluščil edini možni teden potovanja, me je nagovoril Robi iz Pobegov: »Niko, kaj pa Međugorje?« Medtem, ko se eni hvalijo z neverjetnimi številkami obiskov, se drugi podajajo tja enkrat letno, moram zase priznati, da nisem bil še nikoli.


Še več, da sem lani ob pomoči poplavljencem prvič stopil v Bosno, do Cazina. Veliko ljudi se je čudilo temu, oziroma niso mogli razumeti, zato so vedno sledila temu primerna vprašanja: zakaj?, čemu?, ali ne verjameš?, kaj pa čudeži in milijoni romarjev z vsega sveta? Odkar sem se vrnil z naše poti in povem, da sem bil v Međugorju, izvabim na obraze nasmešek in zadovoljno prikimavanje. Vendar kot vse, je bilo tudi moje romanje drugačno kot je v navadi. Pravi vzgib te poti je bil 500 –letnica Frančiškanske province Sv. Križa in dejstvo, da so bratje prišli v naše kraje iz Bosne pod otomanskim cesarstvom. Hvaležnost za ta začetek je bil zadnji povod odločitve. Ni mi žal, še manj pa zaradi izbire načina in druščine.

Priprave so stekle. Z Robijem iz Škrbine si razdeliva naloge. On je prevzel logistiko, jaz pa zbiranje udeležencev. Objavimo okvirno pot, stroške in začnemo zbirati prijave. Kmalu sva ugotovila, da bo število udeležencev med 50 in 60 in v tem razponu Robi dogovarja nočitve. Zadnji dan pred odhodom sprejmem zadnjo odpoved in prijavo. Zelo zabavno opravilo. Nekdo s slabšimi živci bi rekel šokantno ali stresno. Ustavili smo se pri številki 68.

I.dan – 21. junij 2015

Nedelja, lep sončen dan po hladnem jutru. Od dvanajste ure brnijo motorji proti Novi Štifti. Pozdravljamo se znani in prijatelji, spoznavamo nove. V vseh je zaznati pričakovanje novih izkušenj in prijateljevanja. Andreji zapojemo za rojstni dan, pod lipo pa prava pogostitev. Zadnji dogovori, razdelitev skupin, vodij in zadnjih lovilcev, delitev našitkov, predstavitev potovanja s poudarkom nedeljske poti in štart. Na čelo se postavi prva skupina z Adolfom, ki jo vodi na štirikolesniku, p. Niko, Mario s kombijem, Klavdij s štirikolesnikom, David, Iva, Matjaž, Irena, Branka. Klavdij, Marko, Minka … Drugo skupino, ki štarta malo pozneje, vodi Robi M., tretja se poda za njimi s Sandijem na čelu.

Za Dolenjo vasjo zavijemo proti Gotenici, skozi Kočevsko reko, v Štalcarje, da smo se izognili Kočevju. Lepo vijugamo mimo slapa Nežica, Fare in na Petrolu v Petrinju dopolnimo 'konjičke'. Na hrvaško stran smo prišli brez zapletov na meji. Odločimo se za prečno pot ob Kolpi, da se izognemo Delnicam. Ozka cesta, vendar zelo slikovita, nas pripelje v Brod Moravice. Naslednji cilj je bil Vrbovsko. Naša skupina malo zavozi. Ko se je začela asfaltna cesta ožiti, smo vedeli, da nas čaka makadam. In res smo bili v čudoviti pokrajini deležni 3 km 'je bela cesta'. Prispeli smo v Vrbovsko, nato pa drveli proti Ogulinu, v strahu, da smo za vsemi zaostali. Vsak na svojem koncu smo zaužili prvi počitek. Po Ogulinu je bila naša prva skupina tretja, zadnja, vendar nas to ni motilo, vsaj priganjal nas ne bo nihče. Pot do Plitvic je bila razgibana še posebej skozi nacionalni park. Cesta ozka, vijugasta, lesene odbojne ograje so ti ob srečanju z večjim avtom lahko postale 'odpirači za kovčke'. Tako tesno je šlo. Ko pridrvi naša četica na parkirišče vhoda v park smo bili deležni velike pozornosti drugih dveh skupin. Vsi so že vedeli za našo makadam varianto. Na zunaj je bilo zaznati samo pri Branki, pa še to bolj čudno, da je imela en škorenj 'pošprican', drugega pa ne.

Ker smo eno uro bili v zaostanku, smo vzpostavili kontakt z Asimom, ki nas je s četico članov svojega kluba MK Unamotori iz Cazina čakal na meji z Bosno. Odpravili smo se naprej, spet prvi, do Priboja, nato pa v smeri Bihaća do mejnega prehoda Izačići. Čez mejo je šlo neverjetno gladko, niti za zeleno karto ni nihče vprašal. Na parkirišču so nas že dve uri čakali motoristi iz Cazina. Zelo gostoljubna poteza naših motorističnih prijateljev. Skoraj ura je minila, da se je 68 motoristov spravilo čez formalnosti na meji. Sledila je vožnja po Cazinski krajini. Asim nam je hotel pokazati svoj okraj. Ker živijo tu večinoma muslimani, je bilo lažje zdržati z mislijo, da imajo ramazan in so, tisti ki držijo, tešč od 02.30 do 21.00. Prijal je postanek v Bistroju v Cazinu za ohladitev s pivcem. Čeravno je bil to najdaljši dan v letu nam je uspelo priti v 8 km oddaljen hotel Sedra v Srbljanih šele, ko se je spustila noč. Potrpežljivo so nas počakali z večerjo, to se v naših hotelih ne bi zgodilo, da smo razdelili sobe in odnesli prtljago. Prvi vtis je bil za nekatere težaven, ker v sobah ni bilo luxusa štirih zvezdic (cena 15 €). Utrujenost po vožnji je temu botrovala. Ko smo dobili okusno večerjo in se postavili ob šank, pa so vse težave postale hec in zabava. Nasmejali smo se kot že dolgo ne. Zahvalili in poslovili smo se od novih prijateljev MK Unamotori iz Cazina s predsenikom kluba Asimom na čelu. Noč ima svojo moč, še bolj pa rano jutro, zato smo počasi poniknili vsak v svojo posteljo. Čakal nas je zanimiv del poti do Međugorja.

01 prvi (1) 01 prvi (2) 01 prvi (3)
01 prvi (4) 01 prvi (5) 01 prvi (6)

II. dan – 22. junij 2015

Jutro je vedno zanimivo živahno z motoristi. Kljub kratki noči in zgodnjemu zajtrku ob 7. uri, smo bili ob 7.30 vsi pripravljeni na odhod proti Jajcu. Na črpalki smo se veselili cene bencina, ki je veliko nižja od naše. Pot nas vodi skozi Bihać, ki smo ga prejšnji dan obšli, do Bosanskog Petrovca, skozi Ključ, Mrkonjić Grad, ob Jezeru do Jajca. Dobili smo se na velikem parkirišču pod slapom v Jajcu. Cilj je bil Franjevački samostan sv. Luke s cerkvijo Marijinega vnebovzetja, ki sta bila na drugi strani mesta pod trdnjavo. Zelo prijazen možakar je bil pripravljen s svojim kamiončkom peljati pred nami in pokazati pot. Hitro smo, z njegovo pomočjo, prišli pred cerkvijo s samostanom. Cerkev je bila med vojno porušena in počasi dobiva novo podobo. V spodnji ogromni kapeli nam je sestra pripravila za mašo. Sobratje v samostanu so me prijazno sprejeli in takoj je stekel bratski klepet o sobratih, ki jih poznamo. Gvardijan fra. Zoran Mandić je takoj povedal, da se dobro poznata z našim p. Robertom na Brezjah. Prekinilo nas je zvonjenje, saj so se naši udeleženci spraševali, če maša sploh bo. Potolažil jih je pater: » E, tako je kad se okupi braća.«

Pri maši je bilo berilo o Abrahamu, kot nalašč, da sem spregovoril o potovanju-romanju, na katerem bomo gradili medsebojne vezi in ugotavljali kaj nas čaka ob božji besedi: »Pojdi v deželo, ki ti jo pokažem.« Začelo je pripekati, da je po maši vsak iskal senco. Fra. Zoran nas je povabil v samostanski muzej kjer hranijo okostje zadnjega bosanskega kralja Stjepana. Zanimiv ogled katoliške preteklosti v Bosni. Spremljal nas je sodelavec časopisa Frančiškanskega samostana sv. Luka v Jajcu – Vjesnik. Naredili smo skupno fotografijo in opisali delovanje MzMja ter predstavili letošnje potovanje. Gvardijan fra. Zoran mi je predlagal drugo pot kot po magistrali za Bugojno: » Nema policajaca ni kamiona, cesta je odlična, samo čuvajte krave!« Najprej je bilo mnenje, da naj gre vsaka skupina kot hoče, na koncu smo se vsi zedinili za predlagano cesto fra. Zorana. Iz Jajca smo se vrnili na cesto prihoda do kraja Jezero ob lepem jezeru ter nadaljevali na Šipovo, Dragnić, Todorići, Rasičevo, čez Kupreško polje do Kupresa. Krasna cesta, malo prometa, slikovita pokrajina, smučišča in dvakrat krave za ovinkom. Pot nas je vodila do Tomislavgrada. Naša skupina se je ustavila pri Frančiškanskem samostanu sv. Cirila in Metoda. Prijazna sestra nam je odprla cerkev in rdeča v obraz razlagala, da je igrala nogomet z 'mularijo'. Pripada skupnosti Mariborskih šolskih sester. Nekateri so jo videli pred tem v ognju nogometnega navdušenja. Seveda v nunski uniformi. Zapustili smo Tomislavgrad in hiteli do Širokega Brijega. Vročina in 360 km za nami, pred nami pa Međugorje in skrb, da ne pridemo do hotelov zopet ponoči, je obveljala demokratična odločitev za nadaljevanje poti. Peljali smo se 20 m od znamenitega širokobriješkega samostana in mi je še danes žal, da se z našo skupino nismo ustavili. Poleg šole, ki je v njem, premore bogato zgodovino Hercegovcev, pa tudi tragično, podobno slovenski, saj so tam 12 patrov partizani strpali v zaklonišče in zažgali. Narod jih šteje med mučence komunističnega terorja.

Po 30 km smo se ustavili pred župnijsko cerkvijo sv. Jakova v Međugorju. Podobo smo vsi spoznali, saj krasi tudi letošnji našitek. Ešalon motoristične konjenice je takoj vzbudil pozornost domačinov in drugih romarjev. Da se izognemo gneči smo se odpeljali kilometer stran na parkirišče, kjer sta nas pozdravila gostitelja treh dni. V spodnji hotel blizu cerkve se je odpeljalo 41 motoristov, druga skupina 27 pa v stari del Međugorja od koder ljudje množično hodijo na Križevac. Vsi smo se razveselili zelo lepe namestitve in toplega tuša. V pričakovanju večerje smo začeli praznovati rojstni dan našega tajnika Pavla. Pred tem smo morali spremeniti načrt in obrniti dogajanje torka in srede. Ker je bila napoved za sredo zelo slaba, smo se odločili, da drugi dan, v torek, obiščemo Sarajevo in Mostar. Sreda pa bo namenjena Međugorju. Po odlični večerji je zapela harmonika. Slavljenec si je moral igrati sam. Igor iz gostilne Mohoreč v Kubedu me je povezal z mladim lastnikom Etno kuće Tomislavom, ki je po večerji prišel po naju z Robijem, da sva si ogledala prizorišče edine skupne večerje v torek. Od Crnice, mimo ženskega Cenacola, smo po treh kilometrih prispeli do Etno kuće. Oba sva bila navdušena. Prijazen lastnik, prijazno osebje, čudovit ambient in odlična hrana ter pijača. Za po vrhu pa še izvrsten hercegovski tobak. Žal sva zamudila torto za Pavleta, ki je bila zanj veliko presenečenje. Motoristi so neverjetni. Malo pred polnočjo je harmonika utihnila. Veselo utrujeni in v pričakovanju novega jutra smo še zadnji legli k počitku. Tik pod Križevcem, s pogledom na razsvetljeno međugorsko cerkev in osvetljeno potjo na Crnico. Bil je lep drugi dan.

02 drugi (1) 02 drugi (2) 02 drugi (3)
02 drugi (4) 02 drugi (5) 02 drugi (6)

III. dan – 23. junij 2015

Danes je pred nami obisk Sarajeva in Mostarja. Nekateri so omenjali, da bo v Sarajevu bolj hladno kot v Hercegovini, vendar se je izkazala slutnja sprememb v segrevanju, zato smo se odločali za bolj poletno oblačenje kot se najbolj da, da ne trpi varnost.

Parkirišče pri stadionu postaja zbirališče skupnih odhodov, tako je tudi danes. Zgodnji in obilni zajtrk, zaloga vode in ob 7.30 smo pripravljeni za pot. Moram pohvaliti disciplino udeležencev, saj to pomaga, da speljemo zamišljeni program skoraj v polnosti. Od našega družinskega hotela, ki je v lasti g. Zdravka in njegove družine, se prebijamo med avtobusi romarjev z različnih koncev sveta, ko začenjajo vzpenjanje na Križevac. Pri stadionu nas že čaka spodnja skupina udeležencev. Zadnji dogovori s Sandijem in Metko, ki najbolje poznata pot, in skupine se počasi razvrstijo v potovalni postroj: prva, druga in tretja. Vmes pustimo malo razmaka. Čitluk, Rodoč in Mostar po vijugasti cesti. V Mostar prihajamo s prometno konico jutranjega hitenja na delo. Semafor za semaforjem se lovimo skozi mesto. Hvala Bogu, da še ni tako vroče. Nekako nam uspe najti izhod in se podati proti Sarajevu. Sledi pravi užitek. Široka magistralna cesta, ki si deli prostor s čudovito reko Neretvo. Ovinek za ovinkom v prijetnem jutranjem hladu mogočne reke z mnogimi elektrarnami nas pripelje do Jablanićkog jezera. Sandijeva skupina naredi postanek pri mostu iz bitke na Neretvi, nas pa, ki smo ta odcep spregledali ustavi šele črpalka v Konjicu. Kava in voda sta stalnica takih postankov, le Andreja in Joža presenečata z vedno novo škatlo domačih dobrot. Kot da imata posebne, dodatne 'kufre'. Ob 11h imamo dogovorjeno mašo pri frančiškanih v Sarajevu. Cerkev in samostan sv. Ante (Anton) sta tik nad reko Miljacko nasproti slavne Baščaršije v četrti Bistrik. Kot se bližamo središču Sarajeva tako se veča promet. Tripasovnica pa tramvaj, semafor za semaforjem in jaz spredaj, ki sem prvič v Sarajevu. Vsi pogoji, da 'zalutamo'. Ko nam na levi sledi Baščaršija je že prepozno za desno čez reko Miljacko, čeravno naj bi bili pozorni na staro Sarajevsko pivovaro. Zakrožimo ob katoliški katedrali in Baščaršiji ter poskusimo še enkrat. Tokrat nam je uspelo. Sandi nam pomaha in že se prebijamo na ozko dvorišče pri frančiškanih, ki nam gostoljubno nudijo parkirni prostor. Z občudovanjem in nasmehom nas pozdravlja prijazni brat vratar fra. Bariša. Bil je nekaj časa v Ljubljani, zato me ne čudi, da pozna vse starejše menihe. Kdo je že govoril, da bo v Sarajevu hladno? Svet se obrača saj nas opoldansko sonce močno ogreva. Edina tolažba in upanje je bližina Sarajevske pivovare. Pred mašo nas pozdravi tudi gvardijan (predstojnik) tega mogočnega samostana fra. Ivan Šarčević, mlajši brat fra. Luka s katerim sva dve leti študirala skupaj v Ljubljani. Naenkrat kilometrske razdalje zgubijo smisel. Pripravim se za mašo in z ministrantko Ivo, najmlajšo udeleženko potovanja, pristopiva k oltarju cerkve iz prejšnjega stoletja z bogato zgodovino v ozadju. Naj pojasnim, da udeleženci potovanja niso samo kristjani, zato je udeležba pri mašah prostovoljna izbira. To je vedno predstavljeno že pred odhodom, da se ne bi kdo počutil neprijetno. Stari udeleženci to že vedo. Po maši nam prijazni in gostoljubni frančiškani postrežejo s hladno in vročo pijačov dvoranici samostana. Sicer pa ta frančiškanska cerkev v Sarajevu slovi kot cerkev vseh 'Sarajlija', saj jo štejejo za svojo ne samo katoličani temveč tudi pravoslavni in muslimani. Posebno ob torkih in petkih se ustavijo in molijo vsak na svoj način. V prospektu, ki ga dobimo, je na koncu zapis, da sta bila frančiškanski samostan in cerkev sv. Antona, med in po nedavni vojni, središče frančiškanske navzočnosti v Sarajevu in mesto mnogih duhovnih pobud ekumenskega in medverskega razumevanja, sodelovanja in sprave ter humanitarne pomoči.

Podamo se na Baščaršijo. Sprehod po njej, obvezni čevapčiči z vodo ali jogurtom, trgovinice, avstroogrski del, mošeje, sinagoga, katoliška cerkev Srca Jezusovega vse to nas preseli v drug čas in naredi nedavno vojsko še bolj nesmiselno. Zlo ni bilo tu navzoče. Vstopilo je od zunaj iz nepoznavanja ali nesprejemanja kulturne raznolikosti in sobivanja. Kako bogata in raznolika kultura na vsakem koraku. To mesto me res prevzame. Najbrž bo moglo preteči še veliko Miljacke, da se zgradi ponovno zaupanje med narodnostmi.

Čevapčiči so bili dobri, čeprav jih nismo jedli v najbolj slavnih lokalih. Pri sosednji mizi so uživali MK Kuhlenovci in Boris je naročal že drugo porcijo. Čas se je tu ustavil. Srečevali smo se v uličicah, izmenjali nekaj besed in hiteli naprej odkrivati skrivnosti orienta. V novejšem, avstroogerskem delu končno odkrijemo lokal kjer točijo tudi Tuborg pivo. V grlu, prvi požirek, kar zacvrči kot razbeljeno železo v vodi. Čas srečanja s Sarajevom se izteka, zato hitimo proti frančiškanskemu samostanu. Zanimivo, prej nisem bil niti pozoren, samostan s cerkvijo in Sarajevska pivovara v sosedstvu sta prav enake barve. Naključje? Poslovimo se od frančiškanov, Irena in Matjaž ter Klavdij in Jadranka pa še od svojih sarajevskih prijateljev. Počasi skozi gnečo zapuščamo mesto, ki ostaja za nami in si bo oddahnilo od ropota slovenskih motoristov. Na poti naredimo postanek z okrepčilom pri mostu na Neretvi. Tokrat smo ga vsi našli. Turisti z vsega sveta si ga ogledujejo. Srečam skupino Avstralcev in takoj se zapletemo v pogovor. Enega izmed udeležencev je začela pestiti prebava. Vzrok smo našli v čevapčičih. Imeli smo tudi okvaro na motorju, zato je Sandi ostal z njim v Sarajevu, da poiščejo rešitev. Mi pa osedlamo 'konje' in se podamo proti Mostarju po čudoviti cesti ob reki Neretvi. Pot je bila več ali manj tekoča. Dogovorjeno je bilo parkiranje pri frančiškanih v Mostarju. Njihov provincial mi je v Assisiju zagotovil, da jih bomo zlahka našli: »Najvišji toranj u gradu.« Naivno sem vprašal, če je višji od minareta in sledil je odločen odgovor: » Sigurno. Pa zna se.« In res je bilo tako. Robija sta bila že tam, ko je priromala tudi naša skupina. Vsi so odšli že do slavnega 'novega starega' mosta le nekaj minut vstran. Dobro, da je prišla naša skupina, saj je ravno takrat mlad prizadet fant jemal jakne z motorjev. Z Vojkom sva ga ustavila in mu jih strgala z rok, na kar zagledava šop ključev v njegovi roki. Stekel je stran, Vojko pa za njim. Ko mu je hotel vzeti ključe, mu je mladenič pljunil v obraz in zbežal. Tako smo rešili Jožetovo, Sekajevo in Marijino jakno. Marko in Minka sta rekla, da sta že bila tu in da bosta čuvala motorje in opremo. Na mostu je bila gneča in vreščanje. Seveda, Ribničani so sprovocirali domačina, da se je za 22 € pognal z mosta v mrzlo Neretvo. V trenutku je bil junak in požel gromski aplavz. Bil je zadovoljen on in vsa zijala. Čas se je iztekal, pa vseeno ne tako hitro, da ne bi ruknil ponujeno Mostarsko pivo najbolj prijazne kelnarce. Robi ima prav, saj jo pozna že nekaj let. Na motorje in čim hitreje iz Mostarja, kajti v Međugorju nas že pričakujejo v Etno kući na skupni večerji. Zamujamo. Pred hotelom nas že čakata dva kombija, dva pa v spodnjem. Dogovorili smo se za prevoz s kombiji, da bi se po kakšnem kozarčku vsi varno vrnili v hotel. Kombiji so prirejeni, da sta se peljala tudi Adolf in Klavdij. Hitro tuširanje, skok v kombi in do gostitelja Tomislava.

Vse je bilo pripravljeno na čudovitem vrtu ob dišavah lavande in prijetnem hladu noči. Postrežejo zelo okusno večerjo s hercegovskimi špecialitetami, odličnim vinom in pivom. Medtem dobimo po telefonu potrditev, da je Sandi že v Međugorju in so odpravili napako na motorju. Sam šef Tomi se ponudi, da gre ponje. Kmalu smo bili kompletni. Malo se je poznala utrujenost po vročih 400 kilometrih, vendar je postajal pogovor vedno glasnejši. Pavle in Adolf sta imela harmoniki s sabo, ampak v 'kufrih'. Nekdo mi je prišepnil, da sedi pri mizi nasproti harmonikaš Denis, ki ima tudi svoj band. Samo vprašal sem ga, če prinesem klavirko ali frajtonerico, pa je izbral slednjo. Šel sem k Dolfiju, vzel kovček s harmoniko in na ves glas oznanjal, da bom kar jaz igral, ker sta s Pavletom pozabila zakaj jih imata. Kovček dam Denisu, ta vzame harmoniko, spije glaš vina na eks, potem pa vse možne viže: naše, Dalmatinske, pop, rock, popevke – noro. Motoristom se je strgalo. Vedeli smo, da je to edini večer, ki ga preživljamo v polni zasedbi. Še Slavc mu je s kitaro težko sledil, Pavel je s klavirko odnehal. Da smo jutri cel dan v Međugorju in ne bo vožnje, je vse skupaj še bolj podžgalo. Dobro, da sta bila šoferja kombijev oba Nikola. Šele ob polnoči sta začela voziti motoriste v hotel, ob dveh pa še zadnjo rundo. Denis iz Zagorja je bil za nas res pravo odkritje, bil je 'car' večera. Že prej smo se poslovili od Kazota in Neve, ki sta se zjutraj podala k prijatelju Toniju na Korčulo. V en mah smo vsi zaspali, z nasmehom na obrazu. Bil je lep večer.

03 tretji (1) 03 tretji (2) 03 tretji (3)
03 tretji (4) 03 tretji (5) 03 tretji (6)

IV. dan – 24. junij 2015

Danes je romarski dan, ki ga bomo preživeli vsak na svoj način, saj že delitev v dva hotela ne more imeti skupnega značaja. Vreme je, kot so napovedovali, nestabilno. Če smo načrtovali obisk slapov Kravice, nam je nebo kmalu po srečanju pri stadionu sporočilo, da to odpade. Po srečanju s sestro zakristanko v cerkvi je bila edina varianta za mašo zvečer ob 19h, ko se bomo pridružili tisočglavi množici romarjev iz vsega sveta. Ob izbiri datuma potovanja nismo vedeli, da bomo v dneh obletnice prikazanja v Međugorju. Kot že velikokrat se je tudi tokrat izkazalo, da naključij ni. Ker je danes praznik Janeza Krstnika, se vsa Bosna in Hercegovina zgrinja v Podmilačje pri Jajcu v starodavno romarsko središče tega velikega znanilca prihajajočega Odrešenika. Po pripovedovanju patrov iz Bosne se vsako leto zbere nekaj deset tisoč romarjev.

Po dogovoru, da se ob 15h zopet dobimo, smo jo odkurili v hotele, ker se je naglo bližalo neurje. Avtobusi so pod Križevcem raztovarjali romarje. Največ je bilo Poljakov, Italijanov, Korejcev in Gancev. Ko smo parkirali motorje, povejo, da so šle Marija, Marina in Franca na Crnico, kraj Marijinega prikazanja. To kar se je nakazovalo se je z močnim vetrom uresničilo, močno neurje z grmenjem in nalivom. Slap s terase nad jedilnico je zalival Nadjin motor dokler ga Zdravko ni umaknil. Trajalo je kar nekaj časa, da se je nebo zjokalo in umirilo. Ponovno je posijalo sonce, ki je vrnilo naše tri pogumne žene, premočene do kože in vse blatne. Zbora pri stadionu ob 15h ni bilo, zaokrožila pa je odločitev, da se ob 19h dobimo pri cerkvi za mašo. Med tem sta se Janez in Vida v alpskem slogu povzpela na Križevac. Romarska dolžina vzpona je dve uri, ker se moli Križev pot, onadva pa sta potrebovala 15 minut. Sam sem izkoristil dež za daljši zvočni počitek. Večerjo so nam postregli ob 17.30, da smo se v miru pripravili na odhod k maši. Malo nejeverno so ljudje spremljali meniha v kuti na velikem motorju. Po neumnosti, v strahu pred gnečo, sem parkiral pri stadionu in naglo odkorakal do zakristije kjer me je na vratih ustavil, sicer prijazen fant in zahteval celebret (potrdilo o mojem duhovništvu). Kuta in moledovanje sta pomagala, da me je spustil v zelo veliko zakristijo kjer je bila že ogromna gneča duhovnikov vseh barv in jezikov. Na ličnih klopeh pod oltarjem sem našel svoj prostor. Duhovniki so še vedno prihajali in napolnili zanje urejen prostor. Površen pregled je ocenil med 250 do 300 duhovnikov. Ozrl sem se čez ramo in zaznal nekaj tisočglavo množico romarjev. Somaševanje je v čudovitem večeru vodil magister frančiškanskih bogoslovcev iz Zagreba. Sodelovanje pri maši je bilo izredno. Maša je bila v hrvaščini, s slušalkami pa so duhovniki ob prevodu sodelovali vsak v svojem jeziku. Navdušen sem bil nad odlično organizacijo hercegovskih frančiškanov. Obhajalo nas je okoli 200 duhovnikov. Takoj je bilo opaziti mirnost in zbranost ljudi. Po maši sem srečal tri slovenske duhovnike, med njimi tudi našega p. Benedikta iz Maribora. Prostor okoli cerkve se je praznil, pred vrati zakristije je množica pričakovala vidkinjo Vicko. Pred tem sem jo hotel pozdraviti v zakristiji, vendar me je prehitel nek menih iz Afrike, ki se je obesil nanjo. Odpravil sem se k motorju in blizu cerkve srečal Zdravka in Nadjo na motorjih. Ko sem jima povedal kje je moj konjiček, me je Zdravko povabil, da me prepelje. Nastal je pravi šov, ko sem se v kuti nerodno spravljal na zadnji sedež. Tudi skupino pobožnih romaric sem pripravil do hudomušnega smeha. Najprej sem poskušal z nasprotne strani od tačke, pa je Zdravko komaj zadržal motor. To bi bilo smeha, če bi se prekucnila, ampak ni uspelo. Z druge strani je šlo lažje, vseeno pa se je ena gospa v kombiju, ki je obstal nasproti nas kar križala. Mislim, da so se kar oddahnili, ko je ob spretnem Zdravkovem štartu kuta zaplapolala. Z zdravkom in Nadjo, Robijem in Eriko smo se odpravili v mraku na Crnico. Pred 34 leti naj bi se prav na ta večer Marija prikazala otrokom. Znočilo se, pot je osvetljena in vendar se je bilo kar nerodno med ostrimi skalami prebijati proti mestu kjer danes stoji ograjen kip Marije, Kraljice miru. Po opoldanskem neurju očiščen sončni zahod. Pod vznožjem kipa si najdem svojo skalco in udobno namestim. Molim za … Tišina, mir in molitev kleče na kamnitih tleh. Mladi, stari, otroci, ljudje v najbolj ustvarjalnih letih v tišini vsak s svojo molitvijo. Mlada družina z majhno punčko se je ravno odpravljala s hriba. Oče si je dal deklico na 'štupo ramo', mati pa je sezula sandale in se odpravila bosa. Zakaj? Ali se zahvaljuje ali prosi? To se te dotakne. Ko zapuščamo Crnico in kljub pozni uri srečujemo ljudi, ki se vzpenjajo in tako nocoj vso noč, se po glavi moža, ki je prvič tu marsikaj spleta. Večino svojega življenja sem na Marijinih božjih potek. Navajen sem takih in podobnih prizorov, zgodb. Nič me ne preseneča. Ljudje bomo vedno iskali in prihajali v Materino zatočišče. To ni pogojeno z mojo vero ali nevero. Pred odhodom sem omenil, da bo vsak na svoj način doživel Međugorje. In tako je prav. Če nič drugega smo doživeli prijateljstvo, tovarištvo, veselje. Vsak je nekaj zajel in izkusil. Mislim, da smo postali bogatejši. Za kaj več, moraš tudi več dati. To je logika življenja. Večer, ki je bil zadnji je hitro minil v klepetu in pripravah na jutrišnji odhod iz Međugorja. Omeniti moram tudi prijaznost in gostoljubje naših gostiteljev v obeh hotelih. Saj razumete, so stvari, ki se ne dajo plačati z denarjem.

V. dan – 25. junij 2015

Dan državnosti tudi na Hrvaškem. Nekaj slovenskih zastavic na motorjih ponosno plapola, ko zapuščamo Međugorje. Nekateri so odšli že prej zaradi vikenda, s katerim so lahko podaljšali potovanje. Karmen in Đemal, Kazo in Neva, Zvonko in Nada, Sandi in Metka, Damjan in Nataša ter Janez. Motorizem je vedno podravljanje, srečevanje in poslavljanje. Danes smo na vrsti, da se poslovimo od naše ciljne destinacije iz Međugorja. Po zgodnjem in obilnem zajtrku se poslovimo od Zdravka in njegove družine, ki nas je tri dni prijazno gostila. Konjički so otovorjeni, pomahamo v slovo in ponavljajoči obred, izogibanje avtobusom, ki množice romarjev vozijo pod Križevac, in zbor pri stadionu. Pot je dogovorjena in ne potujemo proti Pločam, ampak preko hribov masiva Biokovo. Pred tem pa še obljubljeni ogled slapov Kravice. Iz Međugorja zavijemo nazaj proti Širokemu Brijegu nato obrnemo levo proti kraju Ljubuški in po nekaj kilometrih nas smerokaz vodi do slapov. Robi pri rampi dogovori, da se lahko z motorji spustimo prav do slapov. Ne morem verjeti lepoti, ki jo zagledam: »Mini Plitvice!« Občudujemo, se fotografiramo in gledamo kako Dolfi premaguje ovire, da s kolesi štirke po centimetrih nad vodo rine do konca, še bliže kot mi z motorji. Neverjeten je. Če bi bilo več časa bi se Tone s Kevdra gotovo vrgel v mrzlo vodo. Včeraj, ko sta pospremila svojo prvošolko ob zaključku šole, sta se z Jano podala do Međugorja in se nam pridružila. Žal moramo naprej. Zberemo se na parkirišču in se podamo skozi Ljubuški na mejni prehod Crveni Grm. Naša skupina tekoče opravi mejne formalnosti in po odlični cesti nadaljuje proti Vrgoracu. Šele v Omišu izvemo zakaj nismo šli po isti cesti, saj je bil Sekaj še tam ves rdeč od jeze. Moral je odpirati usnjene kufre, ki sta jih z Marijo komaj zaprla. Po temeljitem pregledu se je štorija ponovila. Vročina, ki se je dvignila, čas kuhanja jeze podvoji. Naša skupina v Kozicah sledi smerokazu Makarska in čez Biokovo nas pelje čudovito vijugasta cesta. S pravim baletom pridrsamo do morja in po Jadranki proti Makarski in naprej do Omiša. Od Baške Vode nekaj kilometrov naprej se nam v križišču pridruži Robijeva skupina. Niti do potankosti zamišljen načrt nas ne bi tako na sekunde spravil skupaj. V Omišu poiščemo veliko parkirišče in hitro na okrepčilno kavico, vodo, sok ali vrček mrzlega pivca. Sonce ima že tako močan učinek, da tistih 5% alkohola skozi ušesa skoči ven. Preden zapustimo Omiš se poslovimo od našega bivšega predsednika Pavla, ki bo s svojo ribniško skupino in že ohlajenim Sekajem v Splitu zavil do trajekta ter si na Šolti privoščil 'počitek' do nedelje oziroma ponedeljka.

Skupina 47 nas nadaljuje pot s postankom v Trogiru, mimo Primoštena in Šibenika do Grebaštice. To je pa Robijeva in Erikina regija, domači kraj. Povzpnemo se do kamnite župnijske cerkvice, z lepo urejenim parkom in pokopališčem ter počakamo, da Robi najde mežnarja, zelo prijetnega in zgovornega g. Josipa. Vse pripravi za našo zadnjo skupno mašo. Se ve, Iva je ministrantka. Ob zaključku maše, ko povem kratek program večera in se zahvalim vsem, ki so sodelovali pri organizaciji in pomagali na poti, čestitam še Ivanu in Ksenji, ki sta prav danes imela svoj srebrni poročni jubilej. Posebej Ksenjo je to tako presenetilo, da je v svojem slogu pri izhodu komentirala: P…, kdo mu je pa povedal!« Po maši Robi vse odpelje v Vodice do hotela, da si po želji ljudje privoščijo kopanje ali pa hladno pijačo ob obali. Štirikolesnika in mojo malenkost pa Erika pospremi k družini kjer že dolga leta preživljajo svoj dopust. Pobliže smo se spoznali na Sarini poroki pred tremi tedni. Srečanje je bilo prisrčno. Gospodinja je hotela pripraviti 'ribu', vendar ji je sin rekel, da moramo počakati Robija, ki se je predolgo zamudil. Ob vrnitvi, je bil čas le za panceto. »Evo ti ga na!« kaj naredi Robijeva avtoriteta, prikrajša nas za dobro ribo. Tako se tudi mi odpravimo v Vodice, da se namestimo v hotelu in pripravimo na večerjo. Med časom so popravili v naših vilah dotok tople vode. Tuširanje je res prijalo. Kot novi smo se podali na večerjo. Okusna samopostrežba nas je razvedrila, celodnevno 'švicanje' pod dalmatinskim soncem pa dehidriralo. Tekočino pa motoristi znamo nadomestiti. Po večerji z Eriko, pod hotelom ob morju, najdeva klopco za klepet in dimček v miru. Šele Lado me prikliče, ker bi se šel rad osvežit pod tuš in potrebuje ključ. Ob vhodu hotela čaka na tričetrt napolnjena Vodiška Ferata (vlakec) in Tone na ves glas dela reklamo za vožnjo v Vodice. Prej odločen za počitek, me premami vesela družba, pa hajd v prvo vrsto na ferato. Pomislek, da bi si morda tri mesece očital, da nisem šel zraven, me posadi na sedež. Tonetu uspe do več kot zadnjega mesta napolniti vlakec. Ko spelje, se začne najbolj 'odštekana' vožnja v mestece na rivo. Ko smo prispeli, smo ugotovili, da Božiček prihaja šest mesecev prezgodaj. Škljocanje aparatov ovekoveči Božičkov prezgodnji prihod z modernimi sanmi. Glavni kondukter Tone se dogovori, da se dobimo ob 23.15 pri vlakcu. Razpršimo se po Vodicah in iščemo prostor, da v miru spijemo hladno pivce. Sprehod do Marine in nazaj je prav prijal. Iz vsakega lokala druga glasba, vendar nas nobena ne pritegne do tega, da bi se usedli. Pridemo do lokala kjer je bil prostor samo notri. To nas ni mikalo. Gremo 20m naprej in že stojimo ob dekletu, ki nas vabi v popolnoma prazen in zelo prijeten lokal. Urejen je bolj za večerjo, tudi cena piva je bolj visoka. Ker pa je po 22. uri možnost sedeti le ob pijači, napolnimo dve omizji in naročimo pijačo. Ni bila izpraznjena runda in pridejo trije mladi fantje: kitara, harmonika in kontrabas. Dalmatinske pesmi nas spravijo na obrate. Fantje igrajo in pojejo, naše sodelovanje je tako vzpodbudno, da se ljudje ustavljajo pred gostilno in ta prave potegne za mizo, da se 'oštarija' polni. Spet ta MzM. Na vrhuncu sodelovanja, ko je veselje tu in našega Mariota spravi na plesne obrate in dvigne tudi druge pare, pa vse nas v višjo brzino dvigne pesem: »Večeras je naša fešta…« Marina zazna trenutek, bel robček in drug za drugim se spravimo v kačo. Fantje muzikantje poskakujejo v ritmu vzdušja, vsi sledimo njihovemu žaru. Kmalu je na čelu Robi s kolesom, Marina na prtljažniku, vesela družba za njima. Vodiška ferata zvoni na cesti pred lokalom z enim polnim vagončkom, ampak ga ni junaka, ki bi v tem trenutku zapustil to pravo dalmatinsko fešto. Ferata še malo zvoni in vesela izgine v noč proti hotelu. Tričetrt potnikov, ki je plačalo povratno karto ostaja na fešti. »Čisti zaslužek je pobral baraba. Če pride jutri zjutraj pred hotel, ga lastnoročno prevrnem…« Tako je bilo slišati čez eno uro, ko smo peš kolovratili proti hotelu. Ampak nočni sprehod z morskim zrakom v pljučih je vsem prijal. Smeh in hitra hoja sta poskrbela, da smo naenkrat prišli v hotel. V tisti tišini, ki ves čas svari: »Pššššššššš, tiše,« smo se porazgubili v sobah, da ne bi zbudili sostanovalcev. Pozna ura in spanec sta se združila v glasno in hitro spanje, da se polovi zamujeno. Ej, to pa je bil zaključek, pomislim: »Res bi mi bilo žal,« in očesne rolete zaključijo dan.

VI. dan – 26. junij 2015

Tako, pa je prišel dan slovesa. Zajtrk v vodiškem hotelu je bil obilen. Marsikdo si je pripravil tudi malico za pot, sledilo je otovarjanje konjičkov. Prva sta odšla Tone in Jana proti Splitu in na Šolto do Ribnčanov. Matjaž in Irena sta imela svoje načrte za naprej, prav tako David in Iva ter Klavdij, Mario, ki nas je spremljal s kombijem se je odpravil proti domu v Strunjan. Kar nas je ostalo smo se podali na magistralko in po njej čudovito vijugali mimo Zadra in se za tankanje ustavili v Staremgradu na vhodu v Nacionalni park Paklenica. Tam srečamo Matjaža in Ireno, preseneti pa nas član MzMja Andrej iz Wajdušne s sinčkom Urbanom. Prisrčno srečanje, pogovor o našem potovanju in že hitimo naprej. Magistralka je res zakon. Sicer ceste v BIH in ob Jadranu, pa čez Biokovo so ceste. Slovenija je bila vedno spredaj, danes pa, po moje so se strani neba zamenjale in smo mi na jugu. To čemur smo se vedno smejali, nas je danes lahko močno sram. Saj imajo tudi oni korupcijo in druge tranzicijske bedarije, ampak vozijo se po boljših cestah kot mi. Postali smo sramota sami sebi. Ne gre mi v glavo – druga Švica. Ja seveda, samo da imamo mi dolgove tako visoke kot imajo Švicarji svoje hribe. Jame pa ja in luknje. Ni čudno, da imamo tako dobre alpiniste in jamarje.

S temi mislimi v glavi vijugamo naprej. Divje nas prehitijo trije italijanski 'mulci' z velikim ropotom. Oni so pa res prepričani, da je vsak Valentino Rossi. Minka in Marko nas vodita v zanimiv kraj nedaleč pod magistralko. Mislim, da je Lukovo. Iz lokalčka na obali majnega zaliva 'občudujemo' Goli otok. Eni so se lotili kosila, večina pa smo nadaljevali pot proti Senju. Pozdravljali smo v lokalih nameščene naše pajdaše. Robi nas je vodil do gostilne nekaj kilometrov iz Senja kjer smo se ustavili na kosilu. Dobra hrana nas ni mogla odvrniti od želje, da po šestih dneh parkiramo motorje na domačem dvorišču. Poslovimo se. Za isto pot smo ostali še Branka, Slavc in Vida. Ker sem zamudil odcep za Križišče, sva nadaljevala sama z Branko in malo drugače prišla na Jelenje, proti Delnicam in Bodu na Kupi kjer se je po šestih dneh 'zašpilala klobasa. Lepo in tekoče je šlo proti domu do Nove Štifte od koder smo se podali na pot.

Kaj lahko rečem? Vsi, prav vsi smo se vrnili varno domov brez defektov in poškodb. Spletla so se nova prijateljstva. Sam sem spoznal zopet celo vrsto dobrih in prijetnih ljudi. Videli smo skoraj vse kar smo si zamislili. Vreme nam je služilo. Mislim, da je bila pot vsem udeležencem všeč, da so se počutili dobro v naši družbi. Tu gre zahvala vsem, ki so se trudili z organizacijo, posebej še Robiju Umku in njegovi Eriki. Ni mačji kašelj peljati 68 motoristov na tako dolgo pot in za toliko dni, to priznajo vsi, ki se na te reči spoznajo. Motorjev je bilo 42 in dva štirikolesnika. Veseli smo bili naših dveh prijateljev paraplegikov Dolfija z Mojco in Klavdija. Upam, da je bilo tudi njim lepo z nami. Od leta 2009 je bilo to naše 7. skupno potovanje in druženje.

Dragi prijatelji, nasvidenje drugo leto, na osmem potovanju. Trasa je že narejena. Živite v pričakovanju objave. V imenu MzMja vam želim lepo, varno in z veliko kilometri obogateno poletno sezono. Hvala, da ste bili z nami.

Še nekaj slik iz našega izleta:

06 Koncne (1) 06 Koncne (2) 06 Koncne (3) 06 Koncne (4)
06 Koncne (5) 06 Koncne (6) 06 Koncne (7) 06 Koncne (8)
06 Koncne (9) 06 Koncne (10) 06 Koncne (11) 06 Koncne (12)
06 Koncne (13) 06 Koncne (14) 06 Koncne (15) 06 Koncne (16)
06 Koncne (18) 06 Koncne (19) 06 Koncne (20) 06 Koncne (21)
       
  • Pano.JPG
  • Prizorisce (1).JPG
  • Prizorisce (2).JPG
  • Prizorisce (3).JPG
  • Prizorisce (5).JPG
  • Prizorisce (6).JPG
  • Prizorisce (7).JPG
  • Prizorisce (8).JPG
  • Prizorisce (9).JPG
izmera.jpg

Sprejmite piskotke za lazje spremljanje nase spletne strani Sprejmeš lahko piškotke začasno, ali trajno. Evropska direktiva.

Sprejmem piškotke za to spletno stran.

EU Cookie Directive Module Information