MzM motoristi za Motoriste

Kako odkrivati skrivnosti

Cilja nismo dosegli, vendar so našli skupno pot.

Napisano 18.6.2019 zvečer.

Dobršen del potnikov po Balkanu z MzM 2019 je danes do večera prišlo do doma. Kar nekaj prijateljev se je odpravilo po novih poteh na različne kraje, nekaj jih je celo ostalo kar tam, kjer smo se poslovili. Vsi smo bili hvaležni za dogodivščine na poti.

Zjutraj, po dobrem in obilnem zajtrku v centru Balašević v Beogradu, Rakovica, smo se zadovoljni poslavljali, se pozdravljali, se objemali, se zahvaljevali, si čestitali in zaželeli ponovnega snidenja, bilo je tudi nekaj solza sreče in veselja. Kljub nekaterim nevšečnostim s prezračevanjem smo se dobro naspali po napornem potovanju.

Prejšnji dan, 17.6. smo si ogledali del Beograda in se nato po večerji običajno zadržali ob harmoniki in klepetu. Kratek ogled mesta nam je nekoliko okrnila huda nevihta, ki je na koncu naš obhod (čas za pijačo) tudi skrajšala in končala. Predvsem smo popoldan tega dne imeli izjemno čast srečati beograjskega nadškofa, našega dolenjskega rojaka mons. Stanislava Hočevarja. Gospod nadškof tam opravlja svojo službo že od leta 2001. Pridružil se nam je pri sveti maši in nam naklonil svoj dragoceni čas in svoj odločen glas. Mašo smo imeli v cerkvi sv. Antona Padovanskega, ki jo je v prvi polovici 20. stoletja zasnoval naš slavni arhitekt Jože Plečnik. Brat Ilija, frančiškan in župnik, brat v redu našega p. Nika, nam je umetnostno zgodovinsko natančno in na (pre)dolgo opisal celotno cerkev in osnove za oblikovne rešitve. Začutili smo globoko vero Plečnika, ki se skozi bogato simboliko izkazuje v njegovih stvaritvah cerkva in cerkvenega okrasja. Pri maši smo se še posebej spomnili vseh, ki zaradi pomembnih vzrokov niso mogli z nami in tudi vseh drugih naših članov, podpornikov in seveda vseh tistih, ki jim s svojim delom pomagamo. Zvečer nas je v hotel prišel pozdravit tudi g. Goran Križ, gospodarski ataše našega veleposlaništva v Beogradu in nam prenesel pozdrave ambasadorja, gospoda Iztoka Jarca.

Minljivost smo doživeli ob grobnicah rodbine Kradžordžević v Oplencu v cerkvi sv. Jurija. Kljub mogočni slavi in velikemu bogastvu prav vsak konča kot minljiva reč, v grobu. V jutru tega dne je bilo slovo iz hotela Šumarice. Kljub lepoti je to kraj bridkega spomina in opomina na nesmiselnost vojne. Na tem kraju so med drugo svetovno vojno v oktobru 1941 nemški vojaki pobili 2.500 nedolžnih ljudi (Srbov, Judov, Makedoncov in Slovencev) v povračilo in opomin na napad na nemške vojake v bližnjem kraju.

Prejšnji dan, 16. 6., smo po dobrih 350 km okoli 7 ure zvečer pripotovali iz Romunije, čez jez hidroelektrarne Đerdap v Srbijo in na jug preko Negotina, Zaječarja in Knjaževca. V Zaječarju so tamkajšnji Slovenci čakali našo Nadjo. Tudi Robijevo skupino so z navdušenjem sprejeli in se z njimi družili. Pred sabo smo imeli težko nalogo. V hudi vročini do skoraj 40°C bi morali po načrtu prevoziti skoraj 450 km in obiskati Pirot, končni cilj naše poti. Vročina, mejni prehod, kakovost vozišča in tudi vidna utrujenost nekaterih udeležencev so nam, odgovornim, narekovali, da pot skrajšamo in se zberemo v Niški Banji. Tam so nas sprejeli člani MK Ketna iz Niša, ki so nas varno vodili do cerkve Povišanja sv. Križa v Nišu. Po naključju so tam ravno obnavljali cesto in smo vsi brez skrbi parkirali pred vhodom. Sprejel nas je župnik g. Marko Trošt, pravi Primorec, z navdušenjem v srcu in veseljem do življenja. Cerkev s prelepimi mozaiki p. Marka Rupnika je osupljiva. Pogostitev gospe Jožice in varno zavetje župnijskega dvorišča nas je več kot osvežila.

15. 6. se je meni zdel najlepši dan našega potovanja. Odličen zajtrk po sprehodu in maši v cerkvi Marijinega imena v Novem Sadu, malo prometa, lepa cesta, dovolj moči in krasna družba so k temu pripomogli. Najbolj nenavaden dogodek je bil za našo skupino v Vršcu, kjer nas je sredi mesta, v parku pričakal gospod, ki nam je navdušeno mahal. Ko smo parkirali v senci pod drevesi, je bilo prvo vprašanje: Kje je Nadja? Bil je gospod Igor iz društva Slovencev. Z Mojco sva jih obiskala v njihovem uradu, bili so izjemno veseli naše prisotnosti. Pripravili so pijačo in piškote za 20 ljudi, Nadje pa nikjer. Pot čez mejo v Romunijo je minila brez zapletov. Vožnja ob Donavi proti jugu, ob jezeru Đerdapske elektrarne nas je, kljub prelepi pokrajini in zanimivi cesti, nehote peljala v čase tragične zgodovine romunskega naroda. Posledice dolgoletne socialistične peklene pravljice so vidne na vsakem koraku, ubogi ljudje, ki so vse to preživljali.

Prvi dan, 14.6. je bil prav poseben dan iz več razlogov. Najbolj me vedno navduši naše jutranje srečanje pred odhodom. Toliko veselja, razburjenja, pričakovanja, tudi skrbi. Pa ogled novih pridobitev, vprašanja, iskanje tistih, ki se niso pojavili, pregled poti, sestanek vseh, pa po skupinah, spoznavanje novih prijateljev. Najbolj me je razveselil prihod p. Nika. Res smo ga pogrešali vso pot in vsak trenutek. Obisk katedrale v Djakovu nam je vsem razširil obzorja. Hvala tudi gasilcem, da smo imeli priložnost varno parkirati. In še teto našega Frančiška smo spoznali, čudovito! Z našo skupino smo obiskali spominski park v Vukovarju. Mesto Vukovar je tragedija našega časa. Ni potrebno poznavanje zgodovine, da skozi obisk kraja začutiš vse grozote vojne, ki je izjemno grobo posegla v življenje tistih ljudi. Vse, kar lahko človek začuti, je sočutje in globoka žalost, da je to bilo mogoče. Ljudje, ki so to doživeli so danes zreli možje in žene. Tako tisti, ki so trpeli in tisti, ki so to trpljenje povzročali.  

Naj za konec posebej omenim tri posebne dogodke in tisto, kar bi si želel, da vsi zapomnimo z našega potovanja. Prav stvar je potrpežljivost. Če kdo želi dočakati 40 let skupnega življenja, mora biti potrpežljiv in potrpežljiv mora biti vseh 40 let. Druga stvar je nov začetek. Če želimo na novo začeti, mora nekaj starega v nas umreti. Tega se je med nami najbolj zavedal Tomaž, ki nam vsem daje spodbudo, da je z voljo in pomočjo bližnjih vedno mogoče na novo začeti. Vse hudo mine. Potrebna je dobrota in naklonjenost, da hudo preživimo. To nam dokazujejo ljudje, kjer smo bili. Kraji, ki smo jih obiskali nosijo izrazito tragiko časa 20. stoletja. Doživeli smo lepoto širne narave in prijazno gostoljubnost ljudi, tudi iskreno radovednost, ko smo se ustavljali. Ob tem smo lahko začutili oddaljenost krajev od središč, pozabljenost s strani odgovornih. Zaslutili smo mizerijo preživete preteklosti. Pa vendar so ljudje prijazni, gostoljubni, navdušeni in hvaležni. In tretja stvar je neskončno prehajanje dobrega v dobro. Pogrešali smo p. Nika, tiste, ki so zaradi težav ostali doma in tudi tiste, ki ne morejo več z nami. Kljub temu naše poslanstvo MzM živi naprej v nas samih, v vsakemu posebej in v vseh skupaj. Imeli smo nove voditelje in pomočnike, imamo številne nove člane, ki čutijo z idejo in dejavnostjo našega MzM. Dobro rodi dobro!

Naj zaključim s hvaležnostjo. Najprej hvala tistemu, ki vodi naše misli in nam pomaga pri naših dejanjih za dobro. Hvala p. Niku za idejno zasnovo letošnjega potovanja. Cilji so se med potovanjem nekoliko spremenili in pokazali sami, bilo je zanimivo. Hvala vsem vodjem skupin in njihovim pomočnikom za dogovorno vodenje in skrb za dobro počutje vseh udeležencev. Hvala Mariu za varno vožnjo kombija in vseh tistih, ki niso zmogli z motorji. Hvala za odlično izbrane nastanitve (odlične večerje in obilne zajtrke). Hvala Viliju in Mojci za skrbno zbiranje, razvrščanje, urejanje in nenazadnje natančno razporejanje vseh udeležencev po skupinah in po sobah. Hvala vodičem in šoferjem po Beogradu. Hvala tudi vsem vam, ko ste potrpežljivo počakali, da se stvari uredijo, da najdemo pravo pot in niste godrnjali, ko smo sredi ceste obračali ali vas preganjali, da smo prispeli do časa. Hvala Bogu smo vseh 240.000 skupnih km prevozili brez nezgod!

Želim nam vsem prijetno poletje, varne poti in kmalu na svidenje!

Valentin

Fotografije je pripravil R. Erzar, ogledate si jih lahko na povezavi

Galerija

• < Nazaj
• Naprej >